SMERNICE ZA ZDRAVLJENJE BIPOLARNE MOTNJE RAZPOLOŽENJA*

Blanka Kores-Plesničar¹, Mojca Zvezdana Dernovšek², Urban Groleger², Jure Koprivšek¹, Hojka Gregorič-Kumperščak³, Matej Kravos⁴, Iztok Lešer⁵, Marko Pišljar⁶, Andrej Serafimovič⁶, Andrej Žmitek⁷
v imenu Razširjenega strokovnega kolegija za psihiatrijo
¹ Oddelek za psihiatrijo, Splošna bolnišnica Maribor, Ob železnici 30, 2000 Maribor
² Psihiatrična klinika Ljubljana, Studenec 48, 1260 Ljubljana Polje
³ Klinični oddelek za pediatrijo, Enota za otroško in mladostniško psihiatrijo, Splošna bolnišnica Maribor, Ljubljanska 5, 2000 Maribor
⁴ Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ptujska c. 33, 2270 Ormož
⁵ Psihiatrična bolnišnica Vojnik, Celjska c. 37, 3212 Vojnik
⁶ Psihiatrična bolnišnica Idrija, Pot sv. Antona 49, 5280 Idrija
⁷ Psihiatrična bolnišnica Begunje, Begunje 55, 4275 Begunje na Gorenjskem

Uvod

V preteklosti je bilo diagnostiki in zdravljenju bipolarne motnje razpoloženja namenjene le malo pozornosti, kar pa se v zadnjih letih popravlja. Namen teh smernic oz. priporočil je pomagati zdravniku pri odločitvah in s tem izboljšati obravnavo bolnikov. Kot osnova pri izdelavi so bile uporabljene zlasti smernice Britanskega združenja za psihofarmakologijo in Ameriškega psihiatričnega združenja (1, 2). Kategorije dokazov, ki jih imenujemo tudi stopnje zanesljivosti trditev ali stopnje priporočljivosti (po ameriških smernicah) in jih uporabljamo v besedilu, so označene z rimskimi številkami (2):

– I: priporočljivo s pomembno klinično zanesljivostjo,

– II: priporočljivo z zmerno klinično zanesljivostjo,

– III: lahko je priporočljivo na osnovi individualnih okoliščin.

V besedilu uporabljani izraz stabilizator razpoloženja pomeni: zdravilo je stabilizator razpoloženja, če je učinkovito v zdravljenju akutnih maničnih ali depresivnih simptomov in v preprečevanju maničnih ali depresivnih simptomov bipolarne motnje. V smernicah se zaradi boljše preglednosti izraz stabilizator razpoloženja uporablja v ožjem smislu. Nanaša se na litij in antiepileptike (lamotrigin, valproat in karbamazepin), ne pa na nekatere atipične antipsihotike, ki tudi delujejo v smislu stabiliziranja razpoloženja.

Diagnostika bipolarne motnje razpoloženja

Bipolarna motnja je sorazmerno pogosta duševna motnja, za katero zboli približno 1,2% populacije. Če vzamemo bipolarno motnjo v širšem smislu, torej kot motnjo t. i. bipolarnega spektra, pa je obolevnost še precej višja, tja do 5%. Navadno se diagnoza bipolarne motnje zaradi različnih ovir postavi zelo pozno, v nekaterih primerih celo po več kot 10 letih. V diagnostiki bipolarne motnje je potrebno upoštevati tri vidike:

1. trenutno stanje (simptomi in znaki),
2. vse pretekle epizode,
3. pridružene motnje, tako telesne kot duševne.
   

Pri aktualni epizodi posebej in neodvisno od tega, kateri simptomi prevladujejo, ocenimo simptome in znake:

– manije,

– depresije,

– tesnobnosti (npr. panični napadi),

– impulzivnosti (npr. skakanje v besedo, jezavost).

Poleg ocene trenutnega stanja je za postavitev pravilne diagnoze potrebno poznavanje dosedanjega poteka motnje. Ni namreč vseeno, koliko epizod je bolnik imel, v kakšnih presledkih, pa tudi, katere epizode so prevladovale. Prav tako je pomembno, katera zdravila je prejemal in kakšen je bil odziv nanje.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Izvirni dokument objavljen v Zdravstvenem Vestniku 2006; 75, strani 225 - 336.
RAZŠIRJENI STROKOVNI KOLEGIJ ZA PSIHIATRIJO: SMERNICE ZA ZDRAVLJENJE BIPOLARNE MOTNJE RAZPOLOŽENJA
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~