|
Statistika
Člani: 74
Novice: 63
Povezave: 21
Obiskovalci: 291290
Prisotnih 15 gostov prijavljenih
|
Naslovnica  Pregled zdravil za BMR
|
Pregled zdravil |
|
|
|
Prispeval: trina
|
|
24. 10. 2009 |
Kratek pregled zdravil, ki se najpogosteje uporabljajo pri zdravljenju bipolarne motnje
Doc. dr. Mojca Z. Dernovšek, dr. med.
Doc. dr. Rok Tavčar, dr. med.
Ta kratek pregled zdravil ni namenjen prepoznavanju ali zdravljenju katerekoli motnje ali bolezni in ne more nadomestiti obstoječih standardnih učbenikov psihiatrije in psihiatrične farmakoterapije, ampak je le njihovo dopolnilo. Prav tako delo ne zajema celovito vseh vidikov farmakoterapije, ampak le nekatere praktično pomembne točke, ki so lahko v oporo pri uporabi posameznega zdravila. Kljub trudu avtorjev, da bi bile podane informacije točne, možnost napak ni izključena. Avtorja zato ne moreta prevzeti nobene odgovornosti za morebitne neposredne ali posredne posledice, ki bi nastale zaradi napak v besedilu. Prav tako je možno, da se nekateri podatki (npr. registrirane indikacije, kontraindikacije, posebna opozorila, interakcije, previdnostni ukrepi, neželeni učinki) zaradi razvoja medicinske znanosti, praktičnih izkušenj pri uporabi zdravila ali drugih razlogov sčasoma spremenijo. Prav tako lahko specifične klinične situacije zahtevajo posebne terapevtske ukrepe, ki morda niso zajeti v tem pregledu zdravil. Glede na zgoraj navedeno predpisovanje zdravil ne more temeljiti le na podlagi tega kratkega pregleda zdravil za zdravljenje bipolarne motnje, ampak se je pred predpisovanjem katerega koli zdravila potrebno seznaniti s celotno informacijo o zdravilu, ki je na voljo pri proizvajalcu zdravila, in z drugimi viri primarnih informacij. Odločitev in odgovornost za predpis posameznega zdravila je izključno na strani lečečega zdravnika.
Avtorja sta za pripravo tega pregleda uporabila trenutno veljavne temeljne značilnosti zdravil ter, če za posamezno zdravilo obstajajo, priporočila Razširjenega strokovnega kolegija za psihiatrijo. Ponekod sta dodala tudi svoje opombe oziroma mnenja, ki temeljijo na strokovni literaturi.
Pri zdravilih, ki nimajo registrirane indikacije za zdravljenje bipolarne motnje, je navedeno odmerjanje le za registrirane indikacije.
Antiepileptiki, ki se uporabljajo kot stabilizatorji razpoloženja
Karbamazepin (Tegretol; Epial)
Registrirane indikacije: epilepsija, bolečine pri nevralgiji nervusa trigeminusa, idiopatski glosofaringealni nevralgiji in diabetični nevropatiji, odtegnitveni sindrom pri odvisnosti od alkohola, akutna manija in vzdrževalno zdravljenje bolnikov z bipolarnimi afektivnimi motnjami ter za preprečevanje ali lajšanje ponovitev bolezni.
Kontraindikacije: preobčutljivost za karbamazepin ali podobna zdravila (triciklični antidepresivi) ali katero koli drugo sestavino zdravila, atrioventrikularni blok, depresija kostnega mozga, akutna intermitentna porfirija, sočasno zdravljenje z zaviralci monoaminooksidaze (MAO). Zdravljenje z zaviralci MAO je potrebno prekiniti vsaj dva tedna pred pričetkom zdravljenja s karbamazepinom.
Opozorila: potrebna je previdnost in skrben nadzor ves čas zdravljenja pri bolnikih z boleznimi srca, jeter ali ledvic, zabeleženimi hematološkimi nezaželenimi učinki ob predhodnem zdravljenju s karbamazepinom ali z drugimi zdravili. Med zdravljenjem s karbamazepinom se lahko prehodno ali trajno zmanjša koncentracija levkocitov. Zdravljenje je potrebno prekiniti ob koncentraciji levkocitov pod 4,0 x 109/l, trombocitov pod 100 x 109/l, hemoglobina pod 110 g(l, retikulocitov pod 3 % ali ob patološkem hepatogramu. Možne so hude kožne reakcije (npr. Stevens-Johnsonov ali Lyellov sindrom). Nenadna prekinitev zdravljenja s karbamazepinom lahko sproži epileptični napad.
Interakcije: karbamazepin inducira: citokromni sistem P450, CYP 3A4.
Karbamazepin zmanjša koncentracijo: antipsihotikov, oralnih kontraceptivov, benzodiazepinov, digoksina in več drugih zdravil.
Koncentracijo karbamazepina zvišajo: blokatorji H2 receptorjev, nefazodon, eritromicin, izoniazid, valproat, blokatorji kalcijevih kanalčkov, litij, fluoksetin, fluvoksamin, makrolidni antibiotiki, azoli, terfenadin, loratadin in drugi induktorji CYP 3A4.
Najpogostejši neželeni učinki: vrtoglavica, omotičnost, sedacija, zaspanost, ataksija, motnje spoznavnih funkcij,
nistagmus, diplopija, druge motnje vida, povišani jetrni encimi, suha usta, bolečine v trebuhu, slabost, neješčnost, bruhanje, driska ali zaprtje.
Najbolj neprijetni/nevarni neželeni učinki: aplastična anemija, agranulocitoza, trombocitopenija, hepatitis,
pruritus, eritem, eritema multiforme ali nodozum, toksična epidermalna nekroliza, Stevens-Johnsonov sindrom, parestezije, glavobol, srčno popuščanje, dispneja, hiponatriemija, edemi, aritmija, atrioventrikularni blok, zastajanje seča. Možna je fotosenzibilnost. Zdravilo je tudi potencialno teratogeno.
Začetno/vzdrževalno zdravljenje: začetni odmerek: 200 - 400 mg dnevno v dveh dnevnih odmerkih.
Običajni odmerek je od 400 do 600 mg dnevno v dveh do treh dnevnih odmerkih. Izjemoma lahko bolnik prejme do 1600 mg dnevno.
Laboratorijski testi: pred začetkom zdravljenja: celotna krvna slika z diferencialno krvno sliko, trombociti, retikulociti in jetrni testi ter analiza urina. Koristno je opraviti elektrokardiogram in koncentracijo elektrolitov.
V nadaljevanju: vsakih 7-14 dni je potrebno napraviti krvno sliko, koncentracijo zdravila v krvi, diferencialno krvno sliko, po 2-3 mesecih, ko je dosežena stabilna koncentracija zdravila v krvi, se opravlja rutinsko pregledovanje krvi.
Rutinsko: (priporočljivo mesečno): koncentracija zdravila v krvi, krvna slika, diferencialna krvna slika, trombociti in retikulociti, eventuelno še hepatogram.
Edukacija bolnika: pričakuje lahko: sedacijo, lažje gastrointestinalne simptome;
poročati mora o: znakih vnetja, vročini, hujših bolečinah v žrelu, izpuščajih, zlatenici, podplutbah ali drugih krvavitvah v kožo, težavah pri hoji, neenakomernem srčnem utripu, edemih obraza;
zavedati se mora: pomembnosti spremljanja oz. kontroliranja teže, pogostih interakcij zdravil, teratogenosti, možnega vpliva na zmožnost za vožnjo, pomembnosti kontrol krvi.
Gabapentin (Neurontin; Edion, Gabapentin Torrex, Gabonton)
Registrirane indikacije: epilepsija, nevropatska bolečina pri odraslih. Ni indikacije za bipolarne motnje.
Kontraindikacije: preobčutljivost za katero koli sestavino zdravila, akutni pankreatitis, galaktozemija.
Opozorila: pri bolnikih z okvarjenim delovanjem ledvic se odmerek ustrezno zmanjša. Opisali so hemoragični pankreatitis, zato je potrebno zdravljenje takoj prekiniti, če se pojavijo prvi klinični znaki pankreatitisa. Potrebna je previdnost pri kroničnem pankreatitisu.
Interakcije: antacidi zmanjšajo biološko uporabnost gabapentina. Cimetidin rahlo zmanjša ledvično eliminacijo gabapentina.
Najpogostejši neželeni učinki: somnolenca, utrujenost, omotica, glavobol, slabost, bruhanje, povečanje telesne teže, vznemirjenost, nespečnost, ataksija, nistagmus, parestezije, anoreksija, motnje vida, tremor, bolečine v sklepih, prebavne motnje.
Najbolj neprijetni/nevarni neželeni učinki: hemoragični pankreatitis, somnolenca, utrujenost, omotica, ataksija, nistagmus, motnje vida, slabost, pridobivanje telesne teže
Začetno/vzdrževalno zdravljenje: začetni odmerek: 300 mg prvi dan, drugi dan 600 mg (v dveh ali treh dnevnih odmerkih), od tretjega dne dalje 900 mg dnevno (v treh dnevnih odmerkih), potem je odmerek mogoče povečati na 1800-3600 mg dnevno. Pri okvarjenem delovanju ledvic in bolnikih na hemodializi je potrebno odmerek prilagoditi glede na očistek kreatinina.
Laboratorijski testi: niso potrebni. Gabapentin lahko povzroči lažno pozitiven izvid semikvantitativnega določanja celotnih beljakovin v urinu s testnimi lističi.
Edukacija bolnika: pričakuje lahko: sedacijo, gastrointestinalne simptome;
poročati mora o: znakih pankreatitisa, izpuščajih, težavah pri hoji, motnjah vida;
zavedati se mora: pomembnosti spremljanja oz. kontroliranja teže, možnega vpliva na zmožnost za vožnjo, možne teratogenosti.
Lamotrigin (Lamictal; Lameptil, Lamitrin, Lamotrigin, Trigila, Triginet)
Registrirane indikacije: epilepsija, preprečevalno zdravljenje bipolarne motnje, in sicer pretežno za preprečevanje depresivnih epizod.
Kontraindikacije: preobčutljivost za lamotrigin ali katero koli drugo sestavino zdravila.
Opozorila: možne so hude kožne reakcije, vključno s Stevens-Johnsonovim sindromom in toksično epidermalno nekrolizo. Tveganje za pojav kožnih reakcij je večje ob velikih začetnih odmerkih in prekoračenju priporočil za večanje odmerka lamotrigina ter ob sočasnem zdravljenju z valproatom. Izpuščaj se lahko pojavi tudi kot del preobčutljivostnega sindroma (vključno s povišano temperaturo, limfadenopatijo, edemom obraza, krvnimi in jetrnimi spremembami). Lahko so prisotni ostali zgodnji znaki preobčutljivosti, čeprav izpuščaj ni prisoten. Pri zdravljenju bolnikov z ledvično okvaro je potrebna previdnost.
Interakcije: koncentracijo lamotrigina zviša: valproat.
Koncentracijo lamotrigina znižajo: fenitoin, fenobarbiton, primidon, karbamazepin, oralni kontraceptivi, zaviralci presnove folata.
Najpogostejši neželeni učinki: kožni izpuščaj, razdražljivost, ataksija, vrtoglavica, sedacija, nespečnost, glavobol,
slabost in bruhanje, bolečine.
.
Najbolj neprijetni/nevarni neželeni učinki: preobčutljivost, Stevens-Johnsonov sindrom, drugi izpuščaji, zamegljen vid, dvojni vid, konjunktivitis. Teratogenost ni znana.
Začetno/vzdrževalno zdravljenje: začetni odmerek: 25 mg enkrat dnevno, ki se ga daje 1-2 tedna;
50 mg v enem ali dveh odmerkih naslednja 2 tedna; nato se dnevni odmerek povečuje za 50 do 100 mg na 1-2 tedna do običajnega ciljnega vzdrževalnega odmerka 200 mg dnevno (razpon 100 do 400 mg) v enem ali dveh dnevnih odmerkih.
Če je poleg predpisan še valproat ali drugi zaviralci encimov: 25 mg vsak drugi dan prva 2 tedna; nato 25 mg dnevno naslednja 2 tedna, nato se odmerek povečuje za 25-50 mg na 1-2 tedna do ciljnega odmerka 100 mg na dan; ne daje se več kot 200 mg na dan.
Če je poleg predpisan še karbamazepin ali drugi induktorji encimov: 50 mg dnevno prva 2 tedna, nato 100 mg dnevno naslednja 2 tedna, nato se odmerek povečuje za 100 mg na 1-2 tedna do ciljnega odmerka 300 do 400 mg dnevno.
Laboratorijski testi: niso potrebni.
Edukacija bolnika: pričakuje lahko (začasno): nespečnost oz. sedacijo, slabost, vrtoglavico;
poročati mora o: izpuščajih, znakih preobčutljivosti;
zavedati se mora: pogostih interakcij z drugimi zdravili, možne teratogenosti, možnega vpliva na zmožnost za vožnjo.
Litij (Lithii Carbonatis, Litij karbonat, Quilonorm)
Registrirane indikacije: akutna manija, akutno in preprečevalno zdravljenje bipolarnih motenj, bipolarna depresija, unipolarna depresija.
Kontraindikacije: hujše bolezni srca in ožilja (popuščanje, prevodne motnje), Addisonova bolezen, obolenja, pri katerih je spremenjena koncentracija natrija, dojenje, nosečnost (pogojna kontraindikacija, uporablja se le, če ni varnejše alternative, zaradi embriotoksičnosti je odsvetovana uporaba v prvih štirih mesecih nosečnosti), hujše bolezni ledvic (ledvična odpoved). Litija se praviloma ne daje bolnikom, ki jim je predpisana neslana dieta. Sočasna uporaba litija in sibutramina je kontraindicirana.
Opozorila: potrebno je spremljanje serumske koncentracije litija (prvi mesec tedensko, kasneje mesečno, nato lahko redkeje). Upoštevati je treba možnost interakcij z drugimi zdravili. Previdnost je potrebna pri hudi hiponatremiji, dehidraciji, epilepsiji, miasteniji gravis, Addisonovi bolezni, vročinskih stanjih s hudim znojenjem in sladkorni bolezni. Zdravljenje je potrebno prekiniti pred elektrokonvulzivnim zdravljenjem in 48 ur pred večjimi kirurškimi posegi in uvajanjem narkoze. Začasno je potrebno prekiniti zdravljenje z litijem v primeru pojava dizartrije, ataksije, diskineze, aritmij, konvulzij, golše, hipotiroidizma in poslabšanja delovanja ledvic. Če se pojavijo zmerni nevrološki neželeni učinki, je potrebno določiti serumsko koncentracijo litija in izključiti nevrotoksičnost. Pri starostnikih je potrebna posebna previdnost zaradi večje verjetnosti neželenih učinkov (zlasti diskinez). Lahko pride do povišanja koncentracije levkocitov, znižanja koncentracije tiroksina in trijodtironina, redko tudi do povišanja koncentracije glukoze v serumu.
Interakcije: koncentracijo litija zvišajo: diuretiki, nesteroidni antirevmatiki, metildopa, zaviralci angiotenzinskega sistema, tetracikliki, fenitoin, karbamazepin.
Koncentracijo litija zniža: acetazolamid
Spojine z jodom ojačajo hipotiroidno (strumogeno) delovanje litija. Sočasno dajanje haloperidola lahko povzroči encefalopatijo. Litij zveča učinek mišičnih relaksantov sukcinilholina in pankuronija in zmanjša učinek noradrenalina.
Najpogostejši neželeni učinki: gastrointestinalni, sedacija, tremor, pridobivanje teže, edemi, akne, psoriaza,
poliurija, polidipsija, spremembe EKG, povečanje ščitnice.
Najbolj neprijetni/nevarni neželeni učinki: motnje v delovanju ščitnice, aritmija, motnje delovanja ledvic. Litij je embriotoksičen.
Akutna zastrupitev se kaže kot draženje prebavil in nevrološke motnje (motnje zavesti, ojačani kitni refleksi, ataksija, horeiformni zgibki), krči. Posledice zastrupitve so lahko ireverzibilne nevrološke okvare.
.
Začetno/vzdrževalno zdravljenje: začetni odmerek: 600 mg dnevno, nato titriranje do terapevtske koncentracije ali najvišjega odmerka, ki ga bolnik še prenaša.
Vzdrževalni odmerek: navadno od 600 do 1200 mg dnevno v treh dnevnih odmerkih, glede na serumsko koncentracijo litija.
Laboratorijski testi: pred začetkom zdravljenja: krvna slika, elektroliti, testi ščitnice, kreatinin, sečnina, hepatogram, urinski test, EKG, EEG, telesna teža, krvni tlak, pulz, obseg vratu, pri ženskah tudi test na nosečnost.
Med zdravljenjem: koncentracija litija (prvi mesec tedensko, nato mesečno, lahko redkeje, terapevtska koncentracija je 0,4 do 1,0 mmol/l), krvna slika, kreatinin, sečnina, testi ščitničnih funkcij, urinski testi, telesna teža, krvni tlak, pulz, obseg vratu, pri ženskah tudi test na nosečnost. Letno se priporoča EKG in EEG, teste ščitnice in klirens kreatinina.
Edukacija bolnika: pričakuje lahko: sedacijo, prebavne težave, blag tremor, žejo, povečanje koncentracije levkocitov;
poročati mora o: hujšem tremorju, težavah pri govoru, krčih, edemih, težavah s spominom in o izpuščajih;
zavedati se mora: kontroliranja teže, pomembnosti vnosa natrija, možnega vpliva na zmožnost za vožnjo, teratogenosti/embriotoksičnosti.
Topiramat (Topamax; Letop, Topilep)
Registrirane indikacije: epilepsija. Ni indikacije za bipolarne motnje.
Kontraindikacije: preobčutljivost na katero koli sestavino zdravila.
Opozorila: topiramat in njegovi presnovki se izločajo predvsem skozi ledvice, zato je ob okvarah delovanja ledvic potrebna previdnost. Potrebna je dobra hidracija, ki zmanjša možnost pojava ledvičnih kamnov. Pri bolnikih z jetrno okvaro je potrebna previdnost, ker je izločanje topiramata lahko upočasnjeno. Pri nekaterih bolnikih so poročali o sindromu akutne miopije v povezavi s sekundarnim glavkomom zaprtega zakotja. Če bolnik med zdravljenjem s topiramatom hujša, se priporočajo prehranski dodatki ali povečan vnos hrane.
Interakcije: topiramat zviša koncentracijo: fenitoina, verjetno tudi metformina.
Topiramat zniža koncentracijo: digoksina. Topiramat zmanjša učinkovitost oralnih kontraceptivov
Koncentracijo topiramata znižata: karbamazepin in fenitoin.
Najpogostejši neželeni učinki: zaspanost, vrtoglavica, živčnost, ataksija, utrujenost, upočasnitev psihomotoričnih
spretnosti, izguba teže, anoreksija, motnje vida.
Najbolj neprijetni/nevarni neželeni učinki: ledvični kamni, motnje govora, sedacija, depresija, akutna miopija in sekundarni glavkom zaprtega zakotja.
Začetno/vzdrževalno zdravljenje: začetni odmerek: 25 mg zvečer en teden, nato se dnevni odmerek tedensko viša za 25 do 50 mg, razdeljeno v dva dnevna odmerka.
Običajni ciljni odmerek: 100 mg dnevno; največji priporočeni odmerek je 500 mg dnevno.
Laboratorijski testi niso potrebni.
Edukacija bolnika: pričakuje lahko (vsaj začasno): sedacijo, gastrointestinalne simptome, blago omotico;
zavedati se mora: interakcij z ostalimi zdravili, možnega vpliva na zmožnost za vožnjo, možne teratogenosti.
Valproat (Depakine; Apilepsin)
Registrirane indikacije: epilepsija. V nekaterih državah tudi bipolarna motnja.
Kontraindikacije: akutni ali kronični hepatitis, hude oblike hepatitisa v osebni ali družinski anamnezi, preobčutljivost za natrijev valproat, porfirija.
Opozorila: znani so redki primeri hude jetrne okvare, zlasti pri otrocih. Pred začetkom in prvih šest mesecev zdravljenja preverjamo delovanje jeter. Pred začetkom zdravljenja, pred kirurškimi posegi ali v primeru spontane krvavitve priporočajo preiskave krvi (krvno sliko, koncentracijo trombocitov, čas krvavitve, koagulacijske teste). Pri ledvični odpovedi je potrebno odmerek znižati. Previdnost je potrebna pri bolnikih s sistemskim lupusom eritematodesom in pri pomanjkanju encimov ciklusa sečnine. Znani so posamezni primeri pankreatitisa.
Interakcije: valproat zviša koncentracijo: fenobarbitona, primidona, fenitoina, zidovudina, lamotrigina.
Koncentracijo valproata zvišajo: felbamat, cimetidin, eritromicin in aspirin.
Koncentracijo valproata znižajo: induktorji jetrnih encimov (npr. fenitoin, fenobarbiton, karbamazepin) ter pamipenem ali meropenem.
Valproat lahko poveča toksične učinke karbamazepina. Kombinacija valproata z lamotriginom poveča verjetnost kožnih izpuščajev.
Valproat lahko okrepi učinke antipsihotikov, zaviralcev MAO, antidepresivov in benzodiazepinov.
Najpogostejši neželeni učinki: tremor, omotica, sedacija, slabost, bolečine v želodcu, somnolenca, astenija,
Najbolj neprijetni/nevarni neželeni učinki: redko jetrna okvara, teratogenost, hematološke spremembe (trombocitopenija, podaljšanje koagulacijskega časa), pankreatitis, izguba las, povečanje telesne teže, zaspanost, sedacija
Začetno/vzdrževalno zdravljenje: začetni odmerek: 10-15 mg/kg telesne teže dnevno, nato se poveča na 2-3 dni. Običajni dnevni odmerek je 20-30 mg/kg telesne teže.
Laboratorijski testi: pred začetkom zdravljenja: krvna slika z diferencialno krvno sliko, trombociti, testi koagulacije, jetrni testi.
Nadaljevanje: prvih šest mesecev zdravljenja je potrebno redno kontrolirati delovanje jeter. Po potrebi je potrebno s kontrolami nadaljevati.
Edukacija bolnika: pričakuje lahko (vsaj začasno): sedacijo, tremor, gastrointestinalne simptome;
poročati mora o: krvavitvah, bolečinah v trebuhu, izpuščajih, zlatenici;
zavedati se mora: pomembnosti spremljanja teže, pogostih interakcij zdravil, možnega vpliva na zmožnost za vožnjo, teratogenosti (pomembno je uživanje vitaminov/mineralov, zlasti folata), pomembnosti biokemičnih in krvnih preiskav.
Atipični antipsihotiki
Aripiprazol (Abilify)
Registrirane indikacije: shizofrenija. Ni indikacije za bipolarne motnje.
Kontraindikacije: preobčutljivost za katero koli sestavino zdravila.
Opozorila: možni so krči, tardivna diskineza, nevroleptični maligni sindrom, cerebrovaskularni dogodki pri bolnikih s psihozo, povezano z demenco. Bolnike, ki dobivajo kateri koli antipsihotik, vključno z zdravilom aripiprazol, je treba opazovati glede znakov in simptomov hiperglikemije.
Interakcije: koncentracijo aripiprazola zvišajo: inhibitorji CYP 2D6, kot je npr. kinidin (za 112%), fluoksetin ali paroksetin ali inhibitorji CYP 3A4 kot je npr. ketokonazol (za 70%), in pa nefazodon.
Koncentracijo aripiprazola znižajo: induktorji CYP 3A4, karbamazepin (za 70%).
Najpogostejši neželeni učinki: omotica, nespečnost, akatizija, zaspanost, tremor, zamegljen vid, tahikardija, posturalna hipotenzija, glavobol, povečanje teže, ekstrapiramidni neželeni učinki (tudi maligni nevroleptični sindrom), slabost, bruhanje, zaprtje.
Najbolj neprijetni/nevarni neželeni učinki: nevroleptični maligni sindrom, krči, akutna distonija, tardivna diskineza, parkinsonizem, cerebrovaskularni dogodki pri starejših bolnikih z demenco, hiperglikemija in sladkorna bolezen.
Začetno/vzdrževalno zdravljenje: začetni odmerek: 15 mg na dan (v enem odmerku).
Vzdrževalno zdravljenje: 15-30 mg dnevno.
Laboratorijski testi: niso potrebni.
Edukacija bolnika: pričakuje lahko (vsaj začasno): sedacijo, glavobol, suha usta, zaprtje, tremor, otrdele mišice in blago omotico;
poročati mora o: hudem tremorju, rigidnosti, akatiziji;
zavedati se mora: interakcije z zdravili, možnosti nastanka tardivne diskineze in diabetesa, možnega vpliva na zmožnost za vožnjo.
Olanzapin (Zyprexa; Zolrix)
Registrirane indikacije: shizofrenija; vzdrževalno zdravljenje pri bolnikih, ki so pokazali začetni odziv na zdravljenje; zmerno huda do huda manija, preprečevanje ponovnega pojava bipolarne motnje pri bolnikih, ki so se v maniji odzvali na olanzapin
Kontraindikacije: preobčutljivost na katero koli sestavino zdravila, bolniki z ugotovljenim tveganjem za
glavkom z zaprtim zakotjem.
Opozorila: možni so krči, tardivna diskineza, nevroleptični maligni sindrom, cerebrovaskularni dogodki pri bolnikih s psihozo, povezano z demenco. Bolnike, ki dobivajo kateri koli antipsihotik, vključno z zdravilom olanzapin, je treba opazovati glede znakov in simptomov hiperglikemije. Možen je nastanek prekinitvenih simptomov ob nenadni prekinitvi jemanja zdravila. Previdnost je potrebna pri bolnikih s hipertrofijo prostate ali paralitičnim ileusom. Ni priporočeno zdravljenje psihoz, povezanih z dopaminskimi agonisti. Opazovali so asimptomatsko, prehodno povišanje jetrnih transaminaz, zato je potrebna previdnost pri bolnikih s sumom na okvaro jeter. Potrebna je previdnost pri bolnikih z okvaro kostnega mozga in ob predpisovanju olanzapina z zdravili, za katere je znano, da podaljšajo QTc interval.
Interakcije: metabolizira se s: CYP 1A2, malo tudi z 2D6.
Koncentracijo olanzapina zvišajo: inhibitorji CYP 1A2 (npr. fluvoksamin, ciprofloksacin).
Koncentracijo olanzapina znižajo: induktorji CYP 1A2 (npr. karbamazepin) ter kajenje
Najpogostejši neželeni učinki: zaspanost in povečanje teže, redko pa: omotica, ortostatska hipotenzija, antiholinergični neželeni učinki, hiperglikemija, ekstrapiramidni neželeni učinki: parkinsonizem, akatizija, prehodno povišanje plazemske koncentracije prolaktina.
Najbolj neprijetni/nevarni neželeni učinki: nevroleptični maligni sindrom, krči, diabetes, tardivna diskineza, hematološki neželeni učinki.
Začetno/vzdrževalno zdravljenje: začetni odmerek: 10 mg dnevno (pri maniji 15 mg dnevno).
Vzdrževalno zdravljenje: 5-20 mg dnevno.
Laboratorijski testi: niso potrebni.
Edukacija bolnika: pričakuje lahko (vsaj začasno): sedacijo, glavobol, suha usta, zaprtje, tremor, otrdele mišice in blago omotico ter povečanje teže;
poročati mora o: hudem tremorju, rigidnosti, akatiziji;
zavedati se mora: interakcije z zdravili, možnosti nastanka diabetesa in tardivne diskineze, možnega vpliva na zmožnost za vožnjo.
Kvetiapin (Seroquel; Kvelux, Kventiax, Kvetiapin)
Registrirane indikacije: shizofrenija; zmerno huda do huda manična epizoda. Učinkovitost pri preprečevanju
ponovitev maničnih ali depresivnih epizod ni dokazana.
Kontraindikacije: preobčutljivost na katero koli sestavino zdravila, sočasna uporaba zaviralcev CYP 3A4
(npr. azolski antimikotiki, zaviralci proteaz HIV, eritromicin, klaritromicin, nefazodon).
Opozorila: potrebna je previdnost pri bolnikih z znano boleznijo srca in ožilja ali hipotenzijo ter s krči v anamnezi. Možen je pojav malignega nevroleptičnega sindroma in tardivne diskineze. Potrebno je klinično spremljanje bolnikov s tveganjem za razvoj sladkorne bolezni ali z že razvito sladkorno boleznijo. Kot pri drugih antipsihotikih tudi pri kvetiapinu obstaja možnost pogostejših cerebrovaskularnih dogodkov pri starejših ali bolnikih s psihozo, povezano z demenco.
Interakcije: koncentracijo kvetiapina zvišajo: inhibitorji CYP 3A4 (npr. ketokonazol, itrakonazol, flukonazol, eritromicin), sok grenivke.
Koncentracijo kvetiapina znižajo: induktorji CYP 3A4 (npr. karbamazepin, fenitoin).
Najpogostejši neželeni učinki: omotica, nespečnost, levkopenija, sinkopa, tahikardija, ortostatska hipotenzija, rinitis, blaga astenija, periferni edem, povečanje telesne teže, suha usta, zaprtje, dispepsija, zvišane vrednosti serumskih transaminaz, konvulzije, eozinofilija, zvišanje koncentracije celokupnega holesterola in trigliceridov.
Najbolj neprijetni/nevarni neželeni učinki: omotica, nevroleptični maligni sindrom, konvulzije, diabetes, tardivna diskineza, priapizem, hematološki neželeni učinki, hipotenzija in tahikardija.
Začetno/vzdrževalno zdravljenje: začetni odmerek: pri shizofreniji 50 mg dnevno prvi dan, nato naslednje dni 100 mg, 200 mg in 300 mg dnevno (v dveh dnevnih odmerkih). Pri maniji so odmerki 100 mg dnevno prvi dan, nato pa 200 mg, 300 mg in 400 mg dnevno.
Vzdrževalno zdravljenje: pri shizofreniji 150-750 mg dnevno, pri maniji 200-800 mg dnevno.
Laboratorijski testi: niso potrebni.
Edukacija bolnika; pričakuje lahko (vsaj začasno): sedacijo, glavobol, suha usta, zaprtje, tremor, otrdele mišice in blago omotico;
poročati mora o: hudem tremorju, rigidnosti, akatiziji;
zavedati se mora: interakcij z ostalimi zdravili, možnost nastanka sladkorne bolezni in tardivne diskineze, možnega vpliva na zmožnost za vožnjo.
Risperidon (Risperdal; Risperidon, Rispolux, Risset, Torendo)
Registrirane indikacije: shizofrenija; vedenjske motnje pri bolnikih z demenco; kot dodatno zdravilo pri uporabi
stabilizatorjev razpoloženja pri zdravljenju maničnih epizod.
Kontraindikacije: preobčutljivost na katero koli sestavino zdravila.
Opozorila: nastopi lahko ortostatska hipotenzija. Potrebna je previdnost pri bolnikih z boleznimi srca in ožilja ter pri starejših (možnost pogostejših cerebrovaskularnih dogodkov pri bolnikih s psihozo, povezano z demenco). Možen je nastanek tardivne diskineze in nevroleptičnega malignega sindroma. Pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo lahko zdravilo povzroči poslabšanje bolezni. Lahko nastanejo krči, posebna previdnost je potrebna pri bolnikih z epilepsijo. Odsvetovano je pretirano hranjenje zaradi možnosti povečanja telesne teže. Zelo redko so poročali o hiperglikemiji in poslabšanju obstoječe sladkorne bolezni.
Interakcije: metabolizira se s: CYP 2D6.
Koncentracijo risperidona zvišajo: inhibitorji CYP 2D6, kinidin, fluoksetin, paroksetin, fenotiazini, triciklični antidepresivi, nekateri blokatorji adrenergičnih receptorjev beta.
Koncentracijo risperidona znižajo: induktorji jetrnih encimov, npr. karbamazepin, fenitoin, rifampin, fenobarbiton.
Najpogostejši neželeni učinki: glavobol, nespečnost, vznemirjenost, tesnobnost, sedacija, omotica, posturalna
hipotenzija, rinitis, povečanje teže, ekstrapiramidni neželeni učinki, akatizija, fotosenzibilnost, motnje koncentracije, spolne motnje, hiperprolaktinemija.
Najbolj neprijetni/nevarni neželeni učinki: nevroleptični maligni sindrom, krči, akutna distonija, tardivna diskineza, parkinsonizem, priapizem, endokrini neželeni učinki, disregulacija temperature, disfagija, hiperglikemija,
cerebrovaskularni dogodki (pri starejših bolnikih), hipotenzija in tahikardija.
Začetno/vzdrževalno zdravljenje: začetni odmerek: 2 mg dnevno, naslednji dan se lahko poveča na 4 mg dnevno. Pri nekaterih bolnikih je priporočljiva počasnejša titracija.
Vzdrževalno zdravljenje: običajni optimalni odmerek je 4-6 mg dnevno.
Pri starejših in pri bolnikih z boleznimi jeter ali ledvic je priporočen začetni odmerek 0,5 mg dvakrat dnevno, pri bolnikih z demenco pa 0,25 mg dvakrat na dan.
Laboratorijski testi: niso potrebni.
Edukacija bolnika: pričakuje lahko (vsaj začasno): sedacijo, glavobol, nespečnost, posturalno hipotenzijo, tremor, otrdele mišice in blago omotico;
poročati mora o: hudem tremorju, rigidnosti, izpuščajih, akatiziji;
zavedati se mora: interakcije z ostalimi zdravili, možnosti nastanka tardivne diskineze in sladkorna bolezni, možnega vpliva na zmožnost za vožnjo.
Ziprazidon (Zeldox)
Registrirane indikacije: shizofrenija. Ni indikacije za bipolarne motnje.
Kontraindikacije: preobčutljivost na katero koli sestavino zdravila, znano podaljšanje QTc intervala, sindrom prirojenega podaljšanja QTc intervala, nedavni miokardni infarkt, dekompenzirano srčno popuščanje, aritmije, zdravljene z antiaritmiki skupine IA oz. III, sočasno zdravljenje z zdravili, ki podaljšajo QTc interval.
Opozorila: da bi prepoznali bolnike, ki jih ni priporočljivo zdraviti z ziprazidonom, je treba vzeti anamnezo ter opraviti telesni pregled. Ziprazidon povzroči blago do zmerno, od odmerka odvisno, podaljšanje QTc intervala. Ziprazidona se ne sme dajati z zdravili, za katere je znano, da podaljšajo QTc interval. Previdnost je potrebna pri bolnikih z izrazito bradikardijo. Elektrolitska motnje, npr. hipokaliemija ali hipomagnezemija, povečujejo tveganje malignih aritmij in jih je treba odpraviti pred začetkom zdravljenja z ziprazidonom. Pri bolnikih s stabilno boleznijo srca je treba pred začetkom zdravljenja opraviti pregled EKG. Če se pojavijo kardialni simptomi, npr. palpitacije, vrtoglavica, sinkopa ali konvulzije, je treba upoštevati možnost maligne srčne aritmije in opraviti pregled srca, vključno z EKG. Če je interval QTc daljši od 500 ms, je zdravljenje priporočljivo prekiniti.
Lahko nastanejo krči, tardivna diskineza ali nevroleptični maligni sindrom.
Ziprazidon je potrebno previdno uporabljati pri bolnikih s hudo okvaro jeter.
Interakcije: metabolizira se z: oksidazo aldehida (2/3), prek CYP 3A4 (1/3).
Koncentracijo ziprazidona zvišajo: inhibitorji CYP 3A4 (npr. ketokonazol za 35%), vendar klinični pomen ni verjeten, zato odmerka ziprazidona ni potrebno prilagajati.
Koncentracijo ziprazidona znižajo: induktorji CYP 3A4 (npr. karbamazepin za 35%).
Ziprazidona se ne sme uporabljati skupaj z zdravili, ki podaljšajo QTc interval.
Najpogostejši neželeni učinki: zaspanost, glavobol, astenija, posturalna hipotenzija, slabost, zaprtje, dispepsija, slinjenje, slabost, bruhanje, agitacija, akatizija in drugi ekstrapiramidni neželeni učinki, motnje vida, izpuščaji, prehodna hiperprolaktinemija.
Najbolj neprijetni/nevarni neželeni učinki: nevroleptični maligni sindrom, krči, akutna distonija, tardivna diskineza, podaljšanje QTc intervala.
Začetno/vzdrževalno zdravljenje: začetni odmerek: 40 mg dvakrat na dan. (zdravilo vzeti s hrano).
Vzdrževalno zdravljenje: 40-80 mg na dan v dveh dnevnih odmerkih (s hrano), največji priporočeni odmerek je 160 mg dnevno.
Laboratorijski testi: niso potrebni.
Edukacija bolnika: pričakuje lahko (vsaj začasno): zaspanost, sedacijo, glavobol, suha usta, slabost, zaprtje, tremor, otrdele mišice, omotico;
poročati mora o: motnjah srčnega ritma, krčih, hudem tremorju, rigidnosti, izpuščajih, akatiziji;
zavedati se mora: da je potrebno jemati zdravilo skupaj s hrano, da mora opozoriti zdravnika na druga zdravila, ki jih jemlje, možnosti nastanka tardivne diskineze, možnega vpliva na zmožnost za vožnjo.
Antidepresivi
Heterociklični (primer: amitriptilin (Amyzol))
Tu ne obravnavamo posameznih zdravil posebej, ker za celo skupino veljajo v glavnem podobne značilnosti.
Registrirane indikacije: depresije, depresije s tesnobo, nočno mokrenje postelje.
Kontraindikacije: preobčutljivost na katero koli sestavino zdravila. Zastrupitev z alkoholom, uspavali, analgetiki in drugimi zaviralci osrednjega živčevja, hude bolezni jeter in ledvic, porfirija, pri znižanem pragu za nastanek krčev, po prebolelem miokardnem infarktu, pri motnjah prevajanja ali drugih aritmijah, pri koronarni srčni bolezni. Sočasna uporaba zaviralcev MAO. Dojenje. Zloraba simpatikomimetikov (kot npr. kokain).
Opozorila: bolniki s hipertirozo, z motenim delovanjem jeter, glavkomom z zaprtim zakotjem ali zvišanim očesnim tlakom v anamnezi, z zastajanjem seča, s povečano prostato, porfirijo, epilepsijo, hudim zaprtjem ali hudo ledvično okvaro, morajo zdravilo jemati zelo previdno. Zdravilo se daje posebej previdno bolnikom z boleznimi srca in ožilja. Uporaba anestetikov med zdravljenjem s tricikličnimi antidepresivi poveča tveganje za nastanek aritmij in hipotenzije, zato se pred načrtovanim operativnim posegom priporoča prekinitev zdravljenja. Pri zamenjavi zaviralcev MAO s tricikličnimi antidepresivi je potrebno dvotedensko obdobje izpiranja. Potrebno se je izogibati nenadni prekinitvi zdravljenja (možen pojav prekinitvenih simptomov). Lahko pride do poslabšanja psihotičnih simptomov pri bolnikih s shizofrenijo. Pri bolnikih z bipolarno motnjo lahko sproži epizodo (hipo)manije. Zdravilo lahko vpliva na zmožnost za vožnjo.
Interakcije: izogibati se je potrebno sočasni uporabi z naslednjimi zdravili: antiaritmiki, ki podaljšujejo QTc interval, antiholinergiki in drugimi zdravili z antiholinergičnimi neželenimi učinki, zdravili za ščitnico. Amitriptilin zveča učinke antihistaminikov. Ob sočasnem jemanju terfenadina se poveča možnost aritmij, sočasno dajanje tramadola pa poveča možnost nastanka krčev. Sočasna uporaba z disulfiramom lahko privede do delirija.
Koncentracijo amitriptilina zvišajo: SSRI (antidepresivi, ki delujejo preko zaviranja ponovnega privzema serotonina), valproat, cimetidin, ritonavir.
Koncentracijo amitriptilina znižajo: induktorji P450 (npr. karbamazepin).
Najpogostejši neželeni učinki: sedacija, antiholinergični neželeni učinki, hipotenzija, povečanje teže.
Najbolj neprijetni/nevarni neželeni učinki: tahikardija, palpitacije, motnje prevajanja v AV vozlu in druge aritmije, ortostatska hipotenzija, bruhanje, neješčnost, spremembe apetita (tudi želja po ogljikovih hidratih), zaprtje, paralitični ileus, holestaza, prebavne motnje, zastoj seča. Glavobol, omotica, sedacija, zmedenost, motnje koncentracije, psihotični simptomi, delirij, ataksija, šumenje v ušesih, ekstrapiramidne motnje, dizartrija, krči, fotosenzibilizacija, motnje vida, povišan očesni tlak, hiperpireksija.
Edukacija bolnika: pričakuje lahko (vsaj začasno): sedacijo, suha usta, zaprtje, blago omotico in zamegljen vid;
poročati mora o: izpuščajih, zlatenici, težavah pri uriniranju, zaprtju, bolečinah v očeh, palpitacijah in drugih motnjah srčnega ritma, težavah pri gibanju in govoru, vročini, samomorilnih mislih, privzdignjenem razpoloženju;
zavedati se mora: možnega vpliva na zmožnost za vožnjo.
SSRI (primer: fluoksetin (Prozac; Fluval, Fodiss, Portal, Salipax))
Tu ne obravnavamo posameznih zdravil posebej, ker za celo skupino veljajo v glavnem podobne značilnosti.
Registrirane indikacije: depresija, obsesivno-kompulzivne motnje, bulimia nervosa.
Kontraindikacije: preobčutljivost na katero koli sestavino zdravila, dojenje, sočasna uporaba z zaviralci MAO (tudi še vsaj 5 tednov po prekinitvi jemanja fluoksetina)
Opozorila: če se pojavi epileptični napad, je potrebno prenehati z uporabo fluoksetina, izogibati se je treba uporabi pri nestabilni epilepsiji, pri dobro nadzorovani pa je potrebno skrbno spremljanje bolnika. Pri hujših motnjah delovanja jeter in blago do zmerno okvarjenem delovanju ledvic je potrebno odmerek zmanjšati ali jemati zdravilo vsak drugi dan. Previdnost je potrebna pri bolnikih z akutno boleznijo srca. Zdravilo lahko povzroči hipoglikemijo pri bolnikih s sladkorno boleznijo. Bolnike je potrebno opozoriti, da zdravilo lahko zmanjša njihovo zmožnost za vožnjo.
Interakcije: ob sočasnem jemanju z zaviralci MAO lahko nastane serotoninski sindrom. Zdravilo lahko vpliva na serumsko koncentracijo litija. Fluoksetin poviša koncentracijo nekaterih zdravil, zlasti heterocikličnih antidepresivov in fenitoina.
Koncentracijo fluoksetina zvišajo: inhibitorji P450 (npr. valproat).
Koncentracije fluoksetina znižajo: induktorji P450 (npr. karbamazepin).
Najpogostejši neželeni učinki: glavobol, slabost, nespečnost, diareja, abdominalno tiščanje, tesnoba, omotica,
utrujenost, zmanjšanje apetita, spolna disfunkcija, agitacija, zaspanost, znojenje.
Najbolj neprijetni/nevarni neželeni učinki: krči, diskineze, poslabšanje že obstoječih motenj gibanja, izpuščaji, izpadanje las.
Edukacija bolnika: pričakuje lahko (vsaj začasno): glavobol, gastrointestinalne simptome, nespečnost, tesnobnost, spolno disfunkcijo;
poročati mora o: izpuščajih, hudem glavobolu, motnjah gibanja, krčih, samomorilnih mislih, privzdignjenem razpoloženju;
zavedati se mora: možnega vpliva na zmožnost za vožnjo.
|
|
Zadnja sprememba ( 17. 01. 2010 )
|
|
