POUČITE SE O BIPOLARNI MOTNJI

Svetovna zveza za duševno zdravje

Zgodbe o diagnosticiranju, zdravljenju

in okrevanju s celotnega sveta 

 
Vsebuje posebno poglavje: Vodič za zdravstvene delavce

Prvo poglavje - DIAGNOZA BIPOLARNE MOTNJE: ISKANJE POMOČI

Vsebuje informacije o diagnozi bipolarne motnje in póti do pomoči. V njem je zgodba o 32-letni Elijani, ki živi v majhnem mestecu v južni Španiji. Elijana opisuje svoje najzgodnejše spomine na bipolarno motnjo in pove, kako je v zgodnji odrasli dobi poiskala pomoč pri obvladovanju te doživljenjske motnje.

Drugo poglavje - POUČITE SE O SVOJI MOTNJI

  Vsebuje odgovore na pogosta vprašanja o motnji za novo diagnosticirane osebe. Pove nam zgodbo o 26-letnem Marcusu, ki živi v severni Nemčiji; o njegovi nejeveri, da se ga je dotaknila bolezen, in o njegovih mukah s sprejemanjem bolezni.

Tretje poglavje - ODRAŠČANJE Z BIPOLARNO MOTNJO

Vsebuje informacije o diagnozi bipolarne motnje pri otrocih in najstnikih. Predstavi nam zgodbo Tie, mlade Kandčanke, ki opisuje svoje otroštvo in odraščanje z bipolarno motnjo ter muke z mešanimi občutki, s katerimi se bori v svojem mladem življenju.

Četrto poglavje - ZDRAVLJENJE BIPOLARNE MOTNJE

Vsebuje informacije o načinih zdravljenja bipolarne motnje: z zdravili in psihoterapijo. V njem je zgodba o Akello iz Ugande in o njenih prizadevanjih za zdravljenje te motnje, kar je v tej podsaharski regiji zelo težko.

Peto poglavje - POT K OKREVANJU

Vsebuje informacije o korakih k okrevanju. Pove nam zgodbo o 62-letnem Hiru, predsedniku elektronske korporacije v Tokiu, ki opisuje, kaj zanj pomeni okrevanje - in kako vsak dan živi z motnjo.

Šesto poglavje - POMOČ OSEBI Z BIPOLARNO MOTNJO

  Vsebuje informacije, kako pomagati svojcu ali prijatelju, ki je dobil diagnozo bipolarne motnje. Pove nam, kako Emma iz Avstralije in njena družina vsak dan pomagajo svoji bližnji, Cecily, spoprijemati se z motnjo.

Vodič za zdravstvene delavce po svetu

Zlahkoma berljiv vodič za strokovne delavce o diagnozi, ključnih znakih ter zdravljenju bipolarne motnje; dodani so spletni viri.

PRVO POGLAVJE

  Ko sem šla na univerzo v Madrid, so te spremembe v razpoloženju postale bolj zapletene. Imela sem, denimo, obdobja izjemne storilnosti in zabavanja in počutila sem se, kot da zmorem karkoli. Po več dni sem preživela brez spanja, prebedela sem cele noči in brala ali pisala, se učila in hodila ven s prijatelji. V teh obdobjih sem bila zelo družabna, zamudila nisem nobene zabave ali drugih prilik za druženje, vendar mi je šlo tudi v šoli zelo dobro.
  Potem pa sem se nekega dne zbudila z občutkom, da sem padla v luknjo. Nisem hotela iz postelje. Počutila sem se tako žalostno, žalostno prav do kosti, in za čisto nič mi ni bilo mar, ne za šolo ne za prijatelje – zapustila sem jih. Nisem razumela, zakaj me ima kdorkoli rad ali hoče biti z menoj; še sama nisem hotela biti s seboj. Takrat sem začela piti alkohol: tako sem si skušala pomagati k boljšemu počutju.
  Ta obdobja so se izmenjavala ves čas, kar sem bila na univerzi. Bili so časi, ko sem dobro funkcionirala in imela veliko prijateljev. Bili pa so tudi časi, ko sem rotila svoje profesorje, naj mi dovolijo končati svoje naloge – po roku, seveda – in tako rekoč z nikomer nisem govorila. Bili so tudi redki časi, ko sem bila nekje vmes, vendar taka obdobja niso dolga trajala.
  Komaj lani sem izvedela, da ta moja stanja povzroča bolezen – dejanska možganska motnja. Kot pomočnica sem delala v odvetniški pisarni in postala sem zelo depresivna. S težavo sem končevala svoja opravila in predpostavljeni niso sprejemali mojih opravičil, kot so jih nekoč profesorji na univerzi. Če bi ne imela prijatelja v službi, ki mi je predlagal, da se pogovorim s psihiatrom, bi me bili odpustili.
  Z oklevanjem sem obiskala psihiatra, ki sem ga našla na svoji univerzi. Prosil me je, naj opišem zgodovino svojih razpoloženj. Naročil mi je tudi, naj nekaj mesecev na koledar beležim ta razpoloženja. Takrat sem dobila diagnozo bipolarne motnje in pričela z zdravljenjem, ki je vključevalo tako zdravila kot terapijo. Niti sanjalo se mi ni, da je to, kar se je meni zdelo 'muhavost', motnja, ki se jo da zdraviti.
  Danes še zmeraj delam v isti odvetniški pisarni in vpisujem se na pravno fakulteto. Jemljem nekaj različnih zdravil za bipolarno motnjo, čeprav jih je od časa do časa treba zamenjati. Poleg tega sem začela obiskovati skupino za samopomoč pri bipolarni motnji, kjer sem spoznala Petra, svojega prijatelja. Zelo pomemben mi je; še nikoli prej nisem imela tako dobrega prijatelja. Pogovarjava se tudi o tem, kako se spoprijemava z motnjo.
  Tako lepo je vedeti, da nisem sama. Še zmeraj pride čas, ko sem malo razdražljiva ali pač preprosto žalostna, vendar ti občutki me uravnavajo več mojih dejanj tako zelo kot v preteklosti. Spoznala sem, da bom morala to motnjo nadzirati vse življenje, prav tako kot bi morala katerokoli drugo fizično motnjo, kot sladkorno bolezen. Želim si, da mi ne bi bilo treba. Vendar pa prvič v življenju čutim, da se lahko iz dneva v dan zanesem nase.

Bipolarna motnja – kaj je?
  Kot je razvidno iz Elijanine zgodbe, lahko skrajna nihanja razpoloženja pri bipolarni motnji z negativnim vplivom na delovno storilnost in zmožnost navezave in ohranitve tesnih medsebojnih odnosov opustošijo posameznikovo vsakdanje življenje. Za bipolarno motnjo, nekoč poznano kot manično-depresivno bolezen, so značilni nihaji razpoloženja iz manije v depresijo, prekinjeni z vmesnimi obdobji stabilnega razpoloženja, ko je oseba brez simptomov. To je možganska motnja, za katero domnevamo, da jo povzroči kombinacija sprememb v delovanju možganov, genetike in dejavnikov iz okolja.
  Z zdravljenjem, ki navadno vključuje tako terapijo kot zdravila, lahko osebe z motnjo živijo zdravo in ustvarjalno življenje. Vendar pa, kot kaže raziskava med pacienti v tridesetih evropskih državah, pri mnogih posameznikih mine pet ali tudi deset let, preden sploh dobijo pravilno diagnozo (1). In za nekatere pravilno diagnosticirane osebe zdravljenje v njihovih državah ni dostopno. Za druge je že samo iskanje pomoči prehudo stigmatizirano, še posebej v kulturah, kjer se na posameznike z duševno boleznijo gleda kot na 'zle duhove' ali osebe s šibkim značajem. Nezdravljena bipolarna motnja mnogim obolelim preprečuje obdržati službo in stanovanje, boleče ruši odnose z družino in prijatelji ter v izjemnih primerih s samomorom skrajša življenje.


Simptomi bipolarne motnje
  Danes je splošno sprejeto, da bipolarna motnja predstavlja spekter, ki vključuje več tipov motnje. Najbolj običajna ali klasična oblika bolezni je bipolarna motnja I, za katero so značilne ponavljajoče se epizode manije in depresije. Bipolarna motnja II pomeni blažje epizode manije, ki se izmenjujejo z depresijo. Pri nekaterih posameznikih bolezen vključuje 'hitro kroženje' (rapid cycling), kar pomeni nastop štirih ali več epizod v zadnjih 12 mesecih. Te epizode manije in depresije so med seboj pogosto ločene z vmesnimi obdobji normalnega razpoloženja. Ponovitev depresije ali manije imenujemo relaps.
  Pri vsaki osebi z diagnozo bipolarne motnje se epizode manije in depresije, prav tako kot njihovi znaki in simptomi, kažejo drugače. Mnoge teh znakov lahko spregledamo – ali napačno interpretiramo kot drugo motnjo. Ob postavljanju diagnoze je treba skrbno upoštevati posameznikov kulturni krog in okolje, prav tako pa tudi izključiti morebitne druge zdravstvene težave. Za postavitev diagnoze bipolarne in drugih duševnih motenj se najbolj splošno uporablja Diagnostični in statistični priročnik za duševne bolezni (DSM-IV). Več informacij o njem na: http://www.psychiatryonline.com/resourceTOC.aspx?resourceID=1.

Posledice motnje

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) ocenjuje, da v svetovnem merilu bipolarna motnja prizadeva približno 27 milijonov ljudi. Mnogo je tudi takih, ki ne dobijo diagnoze in niso deležni zdravljenja. Če je ne zdravimo, je bipolarna motnja zelo onesposobljujoča tako za osebe z motnjo kot za njihove družine in prijatelje. Prizadene vsak vidik življenja, od zaposlitve za preživetje do ohranjanja odnosov z bližnjimi. Je šesti vodilni vzrok izgube let zdravega življenja (pri ljudeh med 15. in 44. letom) v razvitem svetu. Motnja ima visoko stopnjo ponavljanja in približno 15-odstotno tveganje za samomor, ki je tretji vodilni vzrok smrti pri ljudeh med 15. in 24. letom.

  Znaki in simptomi manije ali manične epizode:

·         povečana energija in aktivnost ter nemir,

·         prekomerno 'visoko', pretirano dobro, evforično razpoloženje,

·         izredna razdražljivost,

·         drveče misli in zelo hiter govor, preskakovanje z ene misli na drugo,

·         raztresenost, nezmožnost dobre koncentracije,

·         majhna potreba po spanju,

·         nestvarna prepričanja o lastnih sposobnostih ni močeh,

·         slaba presoja,

·         nakupovalna mrzlica,

·         dlje časa trajajoče obdobje z od običajnega drugačnim vedenjem,

·         zvečan spolni nagon,

·         zloraba drog, zlasti kokaina, alkohola in uspaval,

·         izzivalno, vsiljivo ali napadalno vedenje,

·         zanikanje, da je karkoli narobe.

Diagnosticiranje manije
Diagnoza manične epizode se postavi, kadar se tako razpoloženje s tremi ali več drugimi simptomi pojavlja teden dni ali dlje skoraj vsak dan in večino dneva. Če pa je razpoloženje razdražljivo, morajo biti prisotni še štirje dodatni simptomi.

  Znaki in simptomi depresije ali depresivne epizode:

·         trajno žalostno, tesnobno ali 'prazno' razpoloženje,

·         občutki brezupa ali pesimizma,

·         občutki krivde, nevrednosti ali nebogljenosti,

·         dejavnosti, v katerih je oseba prej uživala, je ne zanimajo več oziroma ji niso več v zadovoljstvo,

·         znižana energija, občutek utrujenosti ali upočasnjenosti,

·         težave s koncentracijo, spominom, sprejemanjem odločitev,

·         nemirnost ali razdražljivost,

·         preveč ali pa nezmožnost spanja,

·         spremembe apetita in/ali nenamerno izgubljanje ali pridobivanje teže,

·         kronične bolečine ali drugi vztrajni telesni simptomi, ki jih ne povzroča telesna bolezen ali poškodba,

·         misli na smrt ali samomor ali poskusi samomora.

Diagnosticiranje depresije
Diagnoza depresivne epizode se postavi, kadar pet ali več teh simptomov traja večino dneva skoraj vsak dan v obdobju dveh tednov ali dlje.

Prava diagnoza in zdravljenje
  Če imate te simptome sami ali pa kdo, ki ga poznate, takoj poiščite pomoč. Mnogi ljudje s temi simptomi imajo bipolarno motnjo, pa tega ne vedo, misleč, da so taka nihanja razpoloženja normalen del življenja. Pomembno je poiskati pomoč: s pravo diagnozo in pravilnim zdravljenjem lahko osebe z motnjo živijo zdravo in zadovoljno življenje.
  Poiščite pomoč, če:

·         menite, da imate manične epizode [glej simptome manije na straneh 4-5], ki vključujejo tri ali več zgoraj naštetih simptomov teden dni ali dlje skoraj vsak dan in večino dneva;

·         menite, da imate morda epizode depresije [glej simptome depresije na strani 5], ki vključujejo pet ali več zgoraj naštetih simptomov, ki trajajo večino dneva skoraj vsak dan v obdobju dveh tednov ali dlje;

·         nihate med tema dvema oblikama razpoloženja;

·         ti vzponi in padci motijo vaše življenje doma in pri delu.

Kje dobiti pomoč pri bipolarni motnji
  Če vas skrbi, da imate sami ali kdo od vaših bližnjih, nekatere od teh simptomov, se pogovorite z družinskim oziroma osebnim zdravnikom ali se naročite na posvet pri psihiatru.

 

  S pravo diagnozo in učinkovitim zdravljenjem lahko osebe z motnjo živijo izpolnjeno življenje in preprečujejo relaps. Informacije o učinkovitih oblikah zdravljenja in načinih preprečevanja relapsa ter vzdrževanju dobrega stanja najdete v naslednjih poglavjih.