Moj Klub BP

  Septembra 2006, ko se je moj svet sesul na koščke, sem težko verjela, da bom še kdaj vstala iz zatočišča svoje postelje. Po nekaj težkih mesecih sem kljub vsemu obiskala svojo psihiatrinjo, ki mi je predpisala ustrezna zdravila in s tem skupaj z mano stopila na pot proti ozdravitvi.  Vseeno pa sem kmalu po tem ugotovila, da sama zdravila enostavno ne bodo zadostovala. Da bo potrebnega še veliko več dela, preden se bo moje življenje vrnilo v normalo. Ujeti v to življenjsko situacijo mi tako preprosto ni preostalo nič drugega, kot da si poleg obiskov pri zdravnici poiščem še druge vire pomoči; od psihologinje v Polju do raznolikih knjig za samopomoč. In podala sem se na pot ...

  V tistem času pa sem naključno naletela še na eno obliko samopomoči in sicer na klub bipolarcev (Klub BP), ki deluje v Ljubljani. Nisem čisto razumela, kaj naj si pod tem predstavljam; klubi so namreč za športnike in ne za ljudi z mentalnimi težavami. Ker pa je bila moja situacija enostavno tako težka, da nisem vedela, kako dalje, sem se odločila, da poskusim še to. Prvikrat, ko sem prišla na klub, sem bila popolnoma presenečena nad številom ljudi, saj jih je bilo več, kot sem pričakovala. Zaskrbljena sem bila, kako bom stopila prednje, se predstavila in jim razkrila svojo zgodbo. Nato pa sem naletela na odnos, kakršnega niti v sanjah ne bi pričakovala. Sprejela me je skupina ljudi (med njimi tudi svojci), ki so sočutno poslušali moje težave. S svojimi komentarji so me pomirili in s svojim vzpodbujanjem so mi dali moč, da grem dalje. Njihove zgodbe o uspehu so me navdale z odločnostjo, da tudi sama odidem v boj in maksimalno obvladam to 'pošast', kot je BPM poimenoval eden naših najstarejših članov.

  Od takrat dalje se z mojimi klubovci SKUPAJ borimo naprej. Oni me razumejo kot nihče drug in jaz njih. Med njimi so neverjetni, uspešni, občudovanja vredni posamezniki. Na začetku so bili to 'samo' prijazni klubovci, danes so to moji bližnji prijatelji in rada imam vsakega od njih. Dobivamo se na srečanjih, slišimo in družimo pa se tudi izven svojih mesečnih sestankov. So ljudje, na katere lahko računam, kadar me daje depresija ali kadar manična letim pod oblaki. So neke vrste družina in so ljudje, za katere sem hvaležna, da jih imam v svojem življenju. V klubu radi spoznavamo nove ljudi in vsakogar sprejmemo v svoje vrste. Na začetku smo govorili, da smo Klub BP, Klub bipolarcev; danes smo še vedno isti klub, samo da se zdaj radi pošalimo, da ta BP pomeni 'brez problemov'.

Ozana