|
ZAKAJ?
Slovenija je med najbolj institucionaliziranimi državami na svetu. Vsak stoti Slovenec je interniran v kakšni ustanovi bolj ali manj zaprtega tipa. V Sloveniji je namreč več kot 20.000 ljudi zaprtih v psihiatričnih bolnišnicah, splošnih in posebnih zavodih, zavodih za usposabljanje in drugih. Vsi, ki so izkusili dolgotrajno stisko zaradi bolezni, starosti, duševne stiske, različnosti od drugih, telesne ali duševne oviranosti, imajo le 50% možnosti, da ostanejo zunaj ustanove. Ta možnost je bistveno manjša, če si reven, sam ali ekscentričen.
Totalne ustanove so zločini miru. Za vzdrževanje reda in miru je potrebno ljudi zaznamovati, odstranjevati in zapirati v posebne disciplinske prostore. Sodišča za mirovne zločine pa ni. Totalne ustanove ljudi odstranijo iz okolja, jih izolirajo, jim odvzamejo identiteto. Jih označijo, onemogočijo in izključijo. Izgubijo državljanske pravice, ne morejo izraziti svojega mnenja, so »kaznovani«, ker niso v skladu s sistemom. Izgubijo stanovanje, delo, prijatelje. Zaprte ustanove so vir zlorab, ponižanja. A vendar: v zaporih se ljudje ne poboljšajo, duševne bolnišnice ne zdravijo… ravno nasprotno povzročijo omrtrvičenje, nezainteresiranost in radikalni umik vase – hospitalizem, institucionalizem. Zločin zapiranja je toliko večji, ker poznamo načine, kako ljudem pomagati brez zapiranja. Tudi tisti, ki potrebujejo največjo možno podporo, lahko živijo med drugimi. Proces dezinstitucionalizacije je zapisan v večini mednarodnih in tudi nacionalnih dokumentov in deklaracij. Večinoma ga tudi izvajajo. Sramežljivo se je začel tudi pri nas. Začeli smo ustanavljati stanovanjske skupine, nevladne organizacije (1990). Lotili smo se preseljevanja iz posebnih zavodov. V pičlih štirih letih smo preselili v skupnost vsaj 400 stanovalcev (2001). Poskušali smo z neposrednim financiranjem storitev, začela se je spreminjati zakonodaja (nov Zakon o duševnem zdravju, priprava Zakona o dolgotrajni oskrbi). A še vedno sta na vsakega človeka, ki je deležen podpore v skupnosti, dva zaprta. Število mest v institucijah raste, obseg skupnostne obravnave ostaja enak. Preseljevanje ljudi iz institucij se je ustavilo. Projekt individualnega financiranja je naletel na kup težav in odporov. Psihiatri se, vključno z varuhinjo človekovih pravic, upirajo zagovornikom, ki jih na sramežljiv način uvaja Zakon o duševnem zdravju – naj bi kršil njihove pravice. Zakona o dolgotrajni oskrbi in osebni asistenci čakata na uveljavitev že več let.
Ker tega ne moremo razumeti in se s tem ne moremo strinjati, smo se odločili, da dolgi pohod skozi institucije (Gramsci, Dutschke) zamenjamo z dejanskim izhodom iz ustanov. Od 18. julija do 23. avgusta bomo obhodili vse psihiatrične bolnišnice in posebne zavode, nekaj zavodov za usposabljanje, domove za ostarele, za mladino in otroke, za tujce in druge v Sloveniji. Začeli bomo v Hrastovcu in končali v Ljubljani. Izhod bo dolg 700 km. ZATO: - da bi opozorili javnost na obstoj ustanov za dolgotrajno zapiranje;
- da bi spodbudili ustanove k preobrazbi v človeku prijazne skupnostne službe;
- da bi povabili ljudi, ki živijo v ustanovah, da se nam pridružijo in preselijo v skupnost;
- da bi raziskali razloge, zakaj ustanove še vedno obstajajo;
- da bi spodbudili ljudi (tako strokovnjake kot navadne državljane), da sprejmejo povratnike iz ustanov in da ljudi ne pošiljajo več vanje;
- da bi pomagali tistim na oblasti, ki podpirajo dezinstitucionalizacijo in razvoj skupnostne oskrbe, in kritizirali tiste, ki to zavirajo;
- da bi prispevali k temu, da se zakoni, ki urejajo pomoč ljudem, napišejo, uveljavijo ali spremenijo.
KAKO: To si želimo narediti na povsem neinstitucionalen način, zgolj kot skupina državljanov, brez političnih pokroviteljstev, finančnih donacij in sponzorstev. Naš pohod temelji na zaupanju v gostoljubje in solidarnost ljudi. Pričakujemo, da:
- nas bodo ustanove sprejele in nudile gostoljubje;
- da nas bodo sprejeli ljudje, ki jih bomo srečali na poti;
- da se bomo skupaj pogovarjali o vseh vidikih problemov zapiranja oziroma podpore.
Pridružite se nam lahko:
Pomagate lahko:
- s tem da se nam pridružite;
- da sprejmete ljudi Izhoda;
- da vplivate na politike in strokovnjake;
- da nam pomagate organizirati dogodke na postankih ali pa da se jih udeležite.
ŽELIMO SI POHODA PRIJATELJSTVA IN TOVARIŠTVA. ZADEVA JE RESNA, A POHOD BO ZABAVEN. TUDI TA POHOD BO DOLG, A VSAJ VEMO, KAM HOČEMO PRITI. 
PRIDRUŽI SE IZ-HODU, SODELUJ! IZ-HOD je samoorganizirana skupina, ki bo letos poleti po zgledu velikih zgodovinskih pohodov opozarjala na neustreznost in neučinkovitost obstoja totalnih ustanov. Od 18. julija do 24. avgusta bomo obhodili vse psihiatrične bolnišnice in posebne zavode, nekaj zavodov za usposabljanje, domove za ostarele, za mladino in otroke, za tujce in druge v Sloveniji. Začeli bomo v Hrastovcu in končali v Ljubljani. Izhod bo dolg 700 kilometrov (preberi manifest). Na pohod se odpravljamo kot ljudje in državljani (nismo organizacija ali društvo) za soljudi in sodržavljane za skupno dobro vseh. Temelj pohoda in naš glavni princip je solidarnost in prijateljstvo med ljudmi. Zato ne bomo sprejemali sponzorstev in donacij. Pričakujemo pa gostoljubje od ustanov, ki jih bomo obiskali, lokalnih skupnosti in društev na naši poti in ljudi, ki jih bomo srečali. Pričakujemo, da nam bodo ustanove ponudile streho nad glavo, hrano, pijačo in prevoz za tiste, ki ne morejo hoditi. Pričakujemo, da bomo v njih skupaj s stanovalci in osebjem organizirali prireditve strokovnega in kulturnega značaja. Če nam ustanove na naši poti ne bodo nudile gostoljubja, smo prepričani, da nas bodo sprejeli ljudje. Celotna pot je razdeljena na 33 etap. Vsak dan bomo prehodili eno etapo – od 15 do 25 kilometrov na dan. Pohodniki se bomo vsako jutro odpravili iz enega kraja, hodili bomo dopoldan, tisti, ki ne bodo mogli hoditi, se bodo peljali. Vsak sedmi dan bomo počivali. Vsako popoldne bomo preživeli v instituciji, kjer se bomo pogovarjali z zaposlenimi in s stanovalci. Poskušali bomo izvedeti, kakšne so njihove sanje in želje, težave in dileme. Spraševali jih bomo o možnosti sprememb, o njihovih načrtih za boljše življenje in delo. Na vsaki postojanki bomo predvidoma organizirali strokovno diskusijo in kulturno–zabavno prireditev (koncert, predstavo, poezijo, ples, karaoke, cirkus itd.). Nekateri dogodki bodo potekali v ustanovi, drugi v mestu, kraju v bližini. Bivanje in prireditve bomo organizirali skupaj z ljudmi, ki živijo in delajo v ustanovah, in tistimi, ki živijo v okolici. PRIDRUŽI SE IN SODELUJ!! KAKO? - V vsakem kraju bomo organizirali skupine, ki bodo pred našim prihodom pripravile kulturno prireditev dogodek. Če želiš sodelovati (kot organizator, koordinator, nastopajoči), pošlji e-mail na: prireditve@iz–hod.info. - Če želiš sodelovati pri organizaciji IZ-HODA, pošlji e-mail na: organizacija@iz–hod.info. - Če te zanima sodelovanje in delo v skupini za zagovorništvo in preselitve, ki zagovarja uporabnike, priključene IZ-HODU, skrbi za preselitve in dobro počutje, pošlji e-mail na: zagovornistvo@iz–hod.info. - Če pa te pritegne sodelovanje z mediji in promocija pohoda, nam piši na: mediji@iz–hod.info. - Če imaš predloge, jih posreduj na: predlogi@iz–hod.info. Torej, obstaja veliko možnosti za vključitev. Lahko se vključite v zgoraj naštete delovne skupine, lahko se nam na pohodu pridružite samo za eno uro, lahko za en dan, lahko za en vikend, teden, mesec ali celoten IZ-HOD, lahko nas pričakate, se udeležite dogodkov, lahko nas spremljate na spletu, se vključite v razprave v zvezi s pripravo pohoda ali v zvezi s temami, ki jih pohod odpira. Vsaka podpora in sodelovanje sta dobrodošla in potrebna. V vsakem kraju bomo oblikovali lokalne odbore IZ-HODA, sestavljene iz somišljenikov bodisi iz ustanov ali skupnosti. Vse pozivamo, da nam organizirate dobrodošlico in prireditve. Lokalni odbori bodo delovali tako, da se tisti, ki vas sodelovanje zanima, prijavite na spletu in povežete med seboj. Za druge informacije ali potrditev kakršnegakoli sodelovanja pa se povežemo na: - www.iz–hod.info - www.facebook.com/group.php?gid=370279478282 Pot bomo prehodili in s tem jasno ter vztrajno kazali sporočilo: pomoč, podpora, zdravljenje in bivanje ne sodijo v velike, totalne in zaprte ustanove. Poznamo veliko boljših oblik, ki nadomeščajo klasične institucionalne modele. Zakaj se o njih ne bi pogovarjali in jih upoštevali? |